Zgodnja jutra. Zbudi me ptičje petje in kmalu me začnejo božati prvi jutranji, poletni žarki. Rada imam poletja. Morda že zato, ker imam v tem mesecu tudi rojstni dan. Ali pa, ker se lahko tako lahkotno oblečem: kratka majčka, krilo in japonke. Rada posedem na balkonu...s kavico v kateri prevladuje mleko ;))
In kadar je prevroče, se ptice hladijo v bližnjem gozdu in poslušam .... tišino. Na balkonu poleg pelargonij in suhih rož, uspevajo beli grobeljniki. Dišijo po medici in zelo radi privabijo čebele in metulje.
In ko se ozračje malo ohladi, jih spet poslušam ... ptice.
Odlično vplivajo na moje razpoloženje, saj se ob njih sprostim. In "pevke" se verjetno dobro počutijo tudi pri nas, saj si je ptičji parček predlansko leto na balkonu v cvetlični posodi naredil gnezdo. In čez nekaj dni so iz jajčk pokukali goli mladički.
Ptičji starši so zelo skrbni do svojih potomcev: eden išče hrano in drugi jih čuva.
In ko so mladički sposobni poleteti, jih starša pri tem zelo spodbujeta.
In potem se zgodba naslednje leto spet ponovi ... ptički se ženijo... gnezdo ... mladiči ... slovo od doma ...
Podobna zgodbica se dogaja tudi pri ljudeh, kajne? Prvi pogled, prvi poljub ... zaljubljenost ... prvo gnezdece ... otroci in kar naenkrat tudi oni "odfrčijo"
Moja oaza miru ...
Naj vas ptica vodi skozi življenje!
Voščilnico knjigico z veseljem prijavljam na naslednje izzive:
